Nezvestoba v zakonu - vzrok tolikih razočaranj

(foto: www.rocketlawyer.co.uk)

V današnjem času pogosto slišimo vprašanja, povezana z (ne)zvestobo: ali še obstajajo zvesti zakonci? Kaj ni v sodobni družbi zakonska zvestoba nekaj, kar je proti moji svobodi? Vse to je ogledalo naše kulture in tudi odgovor na različna družbena gibanja. Človekova svoboda je postala nedotakljiva in v njenem imenu se sprejemajo in opravičujejo vprašljiva ravnanja. V nemškem zveznem parlamentu je na vse to l. 2011 odgovoril papež Benedikt XVI.: »Poslušati moramo jezik narave in ji skladno odgovarjati. Zelo rad bi opozoril na eno stvar, ki je, vsaj tako se mi zdi, tako danes kot včeraj zanemarjena – obstaja namreč tudi ekologija človeka. Tudi človek ima naravo, ki jo mora spoštovati in z njo ne more manipulirati po mili volji. Človek ni le samo-ustvarjajoča svoboda. Človek ne ustvarja sam sebe, ampak je duh in volja, je tudi narava in njegova volja je prava, kadar spoštuje naravo, jo posluša in kadar sprejema samega sebe takšnega kot je, ob zavedanju, da se ni ustvaril sam. Le tako in samo tako se uresničuje prava človekova svoboda.« (Benedikt XVI., 2011, 668)

Zakonska zvestoba ima svoje mesto v desetih božjih zapovedih, kjer je rečeno: Ne prešuštvuj. To pomeni, da je morata zakonca ohranjati zvestobo. Zvestoba je najprej izraz božjega zakona, da se ne prešuštvuje, in seveda postane bistvena lastnost zakona v svoji pravni razsežnosti.

Latinski izraz ad alterum, od koder prihaja it. adulterio (prešuštvo), pomeni »iti k nekomu drugemu«. Kadar eden od zakoncev prevara drugega zakonca, govorimo o prešuštvu. Seveda so tudi primeri, ko oba zakonca varata drug drugega. Izdano je zaupanje, še huje pa je, če se to grešno dejanje ponavlja. Kadar zvesta stran odkrije nezvestobo je seveda prizadeta in lahko zapade v hudo duševno trpljenje (Chouweifaty 2013, 280-281).

Spodnja tabela prikazuje vztrajanje v nezvestobi glede na čas in spol. Podatki so vzeti iz tožbenih spisov Mariborskega nadškofijskega cerkvenega sodišča iz obdobja 2004-2014.

Celoten članek avtorja mag. Sebastijana Valentana je objavljen v novi številki revije Tretji dan (2018, 5/6).