Kratek odgovor se glasi: enkrat duhovnik, vedno duhovnik. Kakor krst, tako tudi sveti red podeli prejemniku neizbrisen pečat za vse življenje. Kljub neprimernim dejanjem, ki bi jih (npr. duhovnik) kasneje storil v življenju, mu posvečenja nihče ne more vzeti.          

Ostajajo pa nekatere izjeme. Če bi se ugotovila napaka pri podelitvi posvečenja (npr., da bi delivec posvečenja ne bil škof) ali pomanjkanje svobode pri prejemniku (npr., da bi bil prejemnik prisiljen), bi bilo posvečenje neveljavno. 

Veljavno posvečen (npr. diakon, duhovnik, škof) nikdar ne izgubi prejetega posvečenja, lahko pa izgubi kleriški stan. To pa pomeni, da ne more več opravljati svoje službe ali prejemati podpore s strani škofije ali redovne skupnosti, ki ji je pripadal. V skladu s kan. 290 se kleriški stan lahko izgubi:

1. s sodniškim izrekom ali upravno odločbo, ki razglasi neveljavnost posvečenja;

2. z zakonito naloženo kaznijo odslovitve;

3. z reskriptom Apostolskega sedeža. Ta reskript pa Apostolski sedež podeli diakonom samo iz tehtnih, duhovnikom pa iz nadvse tehtnih razlogov.

Delno povzeto po:
Pete Vere in Michael Trueman, Surprised by Canon Law,
St. Anthony Messenger Press, Cincinnati, 2006