V novi številki revije Pravna praksa (letnik 2018, št. 43, 8. 11. 2018) je objavljen članek mag. Sebastijana Valentana o medijsko odmevnem primeru “Strehovec” in pravici do svobode izražanja.

Avtor članka piše o tem, da so se na družbenih omrežjih pojavili profili v podporo duhovniku ter docentu na Teološki fakulteti dr. Tadeju Strehovcu, zoper katerega je Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani na predlog petnajstih tožiteljev začelo kazenski pregon zaradi domnevne storitve kaznivega dejanja javnega spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Storil naj bi ga s tem, ko je na spletni strani 24kul.si dopustil objavo prispevka z naslovom Seznam članov abortivnega lobija, ki nasprotuje pravici do življenja nerojenih punčk in fantkov. Iz obtožnega predloga okrožnega državnega tožilca pa je težko razbrati, na katerih temeljih pravzaprav gradi obtožnico.

Avtor članka v uvodu predstavi okoliščine primera, ki so privedle do tega, da je okrožni državni tožilec Marko Godec zoper dr. Tadeja Strehovca vložil obtožni predlog.

Ob vsem tem se avtor sprašuje, na kakšen način je, kot zatrjujejo nekateri, zaradi molitve moteno uživanje ustavnih in zakonskih pravic žensk in katere pravice so s tem motene? Kako je ogroženo njihovo dostojanstvo, varnost in zasebnost? Na kakšen način je zaradi molitve moteno delo na ginekološki kliniki? Kako molitev posega v svobodno odločanje o rojstvu ali splavu otrok?

Pobudnike, ki se zavzemajo za pravico do splava in so se sami javno izpostavili, je psevdonimnež Tine Belin uvrstil med člane 'abortivnega lobija', »ki je odgovoren za končanje življenja 350.000 nerojenih žensk«. Članek ne trdi, da so poimenski posamezniki odgovorni za končanje življenja tolikih otrok, ampak da nosi odgovornost lobi, ki mu po mnenju Belina pripadajo tudi oni. Glede na vse znane okoliščine (vlaganje pobud, nasprotovanje tihi molitvi pred porodnišnico, njihova javno znana stališča glede splava) bi jih Belin, tako avtor članka, verjetno težko imenoval za protagoniste, ki se zavzemajo za pravico do življenja od spočetja do naravne smrti, ali pa za tiste, ki jim je vsako življenje sveto (čeprav je tudi to lahko res, vendar nastane problem, kaj za nekoga pomeni sveto). Tožilec Godec je v obtožni predlog vključil lastno vrednostno sodbo, ko je zapisal, da so bili podpisniki pobude »žaljivo in posmehljivo označeni kot člani slovenskega abortivnega lobija«, pozabil pa je utemeljiti, v čem se to žaljivo in posmehljivo kaže.

Avtor se ustavi tudi ob vprašanju lobijev in med drugim zapiše, da obstaja v Sloveniji od leta 2010 register lobistov. Novinar tednika Mladina je Janeza Zemljariča v intervjuju npr. spraševal, če je lobist, pa tudi sicer se je njegovo ime v več medijih pojavljalo v povezavi z lobiranjem. V Evropi obstaja Evropski ženski lobi (European Women's Lobby), ki je zveza ženskih nevladnih organizacij v Evropski uniji. V slovenski politiki je poznan še npr. gradbeni lobi, v medijih pa se je pisalo tudi o gejevskem lobiju v Vatikanu. To je le nekaj primerov. Medtem, ko so se nekatere organizacije same poimenovale lobi, so druge skupine neformalni lobiji, ki jih kot takšne poimenuje družba prav zaradi njihove dejavnosti. Za slednje je po mnenju Valentana najbrž šlo tudi v primeru objave prispevka na spletni strani Zavoda 24kul. 

Po tem, ko se avtor ustavi ob pravnem memorandumu dr. Boštjana M. Zupančiča, članek zaključi s tem, da se ob gonji proti dr. Strehovcu postavlja vprašanje o dvojnih merilih. Pozivi z nekaterih gora (npr. govor Milana Kučana 13. 10. 2018 na Veliki Ilovi Gori) gredo po mnenju Valentana sicer v smer restrikcije svobode govora (zanimivo, da ravno v povezavi z opisanim primerom, ne pa z drugimi, ki so v slovenski prostor verjetno vnesli veliko več nemira in žalitev, kot inkriminirani prispevek o abortivnem lobiju),[1] vendar bi bilo soglašanje z njimi za mlado demokracijo, ki se je vsaj navidezno izvlekla iz jarma enopartijske »svobode«, izredno nevarno in bi pomenilo korak nazaj, še sklene avtor članka.

- - - - -

[1] Npr: naslovnica zgoščenke glasbene skupine Strelnikoff, na kateri je bila upodobljena Brezjanska Marija, ki je v naročju namesto Deteta Jezusa držala podgano; v Delu objavljena fotografija s predstave umetniškega tandema Eclipse, v kateri ta parafrazira znano gotsko podobo Marije Zavetnice s plaščem s Ptujske gore tako, da je namesto Božje Matere v središču gola ženska s svojimi ljubimci, kar naj bi predstavljajo »mehki pornokič«, in izjava Svetlane Makarovič: »So stvari, ki jih je treba sovražiti. Po mojem mnenju je Katoliška cerkev v Sloveniji nekaj, kar moraš sovražiti. Jaz to čutim kot svojo državljansko dolžnost«.