Staro rimsko pravno načelo pravi, da je ugodnosti potrebno pomnožiti, bremena pa omejiti. Kadar torej pravo podeljuje ugodnosti neki skupini ali posamezniku, je to potrebno omogočiti na čim več možnih načinov. Po drugi strani pa mora pravo, kadar omejuje kanonske pravice skupinam ali posameznikom, ali ko nalaga bremena, to razlagati ozko.

To načelo se odraža v kan. 18 Zakonika cerkvenega prava: „Zakone, ki določajo kazen, omejujejo svobodno izvrševanje pravic ali vsebujejo izjemo od zakona, je treba razlagati ozko.“

Ta ozka razlaga se nanaša na tri oblike: (1) kazni za kršenje kanonskega prava; (2) omejitev kanonskih pravic nekomu; in (3) izjema v kanonskem pravu.

Po kan. 1398 npr. katoličana, ki naredi splav, avtomatično zadene kazen izobčenja.

Kazen za splav je poseben primer in ne zadene, če niso izpolnjeni vsi pogoji. Preprosto branje kanona ne zadošča, da bi primer dobro razumeli. Potrebno je poznati razlago in sicer:

-          izobčenju zapade le polnoleten vernik (ko je izpolnil 18 let);

-          potrebno je, da oseba ve, da je za to dejanje predpisana cerkvena kazen. Kdor ne ve, ga kazen ne zadene;

-          potrebno je, da je oseba pri tem ravnala zavestno, premišljeno, svobodno, brez fizične ali moralne sile, velikega strahu, velike stiske in grožnje;

-          da nekoga zadene cerkvena kazen je potrebno, da so navzoči vsi zgoraj našteti elementi. Če kateri manjka kazen osebe ne zadene;

Široka razlaga pomeni, da znamo kanone pravilno razlagati. To pomeni, da poznamo komentarje, cerkveni nauk... Če kanon kar tako preberemo, brez upoštevanja razlage, se lahko dela krivica. Branje kanonov brez razlage je ozek pristop. To je še posebej pomembno, ko gre za težka dejanja kot je »splav«.

Delno povzeto po:
Pete Vere in Michael Trueman, Surprised by Canon Law,
St. Anthony Messenger Press, Cincinnati, 2006