Cerkev plačuje davke
(foto: David Marjanović)
V Sobotni prilogi časnika Delo (3. november 2018, str. 14) je novinarka Jožica Grgič v članku z naslovom »Zakaj naj cerkev plačuje davke« zapisala, da se država ni dolžna pogovarjati s Katoliško Cerkvijo glede uvedbe davka na nepremičnine. Ta trditev je glede na slovenski pravni red presenetljiva.
Na članek je odgovoril tiskovni predstavnik Slovenske škofovske konference, njegov odgovor pa je časnik Delo objavil v Sobotni prilogi (10. november 2018, str. 31). Ker gre za pomembno področje urejanja odnosov med državo in Katoliško cerkvijo, objavljamo njegov odgovor v celoti:
V članku z zgornjim naslovom [»Zakaj naj cerkev plačuje davke«] novinarka Jožica Grgič zapiše, da se država ni dolžna pogovarjati s Katoliško Cerkvijo glede uvedbe davka na nepremičnine. Ob tem pa je spregledala drugi odstavek 14. člena Sporazuma med Republiko Slovenijo in Svetim sedežem o pravnih vprašanjih, ki določa, da si bosta pogodbenici nadalje prizadevali obravnavati vsa odprta vprašanja. Davek na nepremičnine je vsekakor odprto vprašanje za Katoliško Cerkev in posega v njen pravni in materialni položaj ter sposobnost za opravljanja verske dejavnosti, zato Katoliška Cerkev od države pričakuje dialog tudi na tem področju.
Ob tem pa je, kot piše tiskovni predstavnik Slovenske škofovske konference, “spregledala drugi odstavek 14. člena Sporazuma med Republiko Slovenijo in Svetim sedežem o pravnih vprašanjih, ki določa, da si bosta pogodbenici nadalje prizadevali obravnavati vsa odprta vprašanja. Davek na nepremičnine je vsekakor odprto vprašanje za Katoliško Cerkev in posega v njen pravni in materialni položaj ter sposobnost za opravljanja verske dejavnosti, zato Katoliška Cerkev od države pričakuje dialog tudi na tem področju.”
Novinarka na osnovi podatkov iz Eurostata za leto 2016 navaja podatke o javnem financiranju verskih skupnosti po državah članicah iz katerih izhaja, da v Franciji, Češki, Nemčiji, Avstriji, Poljski, Veliki Britaniji in Malti cerkve ter druge verske skupnosti ne prejemajo javnih finančnih sredstev. Tem informacijam dodajamo podatke iz dveh študij: Financiranje verskih skupnosti in zaposlovanje njihovih pripadnikovin Javno financiranje verskih skupnosti, ki ju je leta 2014 izdelal Raziskovalno-dokumentacijski sektor Državnega zbora RS. Iz obeh študij izhaja, daFrancija na svojem celotnem ozemlju plačuje versko oskrbo v zaprtih institucijah (vojski, zaporih, bolnišnicah, gimnazijah, visokih šolah), na območju pokrajin Alzacije in dela Lorene pa verskim uslužbencem zagotavlja plače, ki so vezane na plače javnih uslužbencev ter sredstva za delovanje teoloških fakultet. Ob tem je potrebno poudariti, da so v Franciji vse cerkve in druge pripadajoče cerkvene stavbe, zgrajene pred letom 1905, last države, ki jih država oziroma lokalna skupnost v celoti vzdržuje (obnavlja, ogreva itd.) in brezplačno daje na uporabo župnijam. Na Češkem država plačuje versko oskrbo v zaporih, plače verskim uslužbencem, plače učiteljem verskega pouka v javnih šolah, splošno koristno dejavnost cerkva in drugih verskih skupnosti, sredstva za ustanovitev in delovanje zasebnih cerkvenih šol, sredstva za delovanje teoloških fakultet in stroške varovanja ter ohranjanja sakralne kulturne dediščine. V Nemčiji država poleg verskega davka namenja finančna sredstva cerkvam in drugim verskim skupnostim za njihovo splošno koristno in dobrodelno dejavnost, cerkvene dneve, papeževe obiske, svetovna srečanja mladih, odškodnino za odvzem premoženja v času nacizma, varovanje in ohranjanje cerkvenih objektov, stroške cerkvenih uslužbencev, plače učiteljev verskega pouka v šolah, versko oskrbo v javnih institucijah (vojski, policiji, bolnišnicah, zaporih), gradnjo in vzdrževanje bolnišnic in domov za oskrbo ter kulturnih objektov. Avstrija plačuje versko oskrbo v javnih institucijah (vojski, policiji, bolnišnicah, zaporih in vzgojnih domovih), plače učiteljem verskega pouka v javnih šolah, plače učiteljem in vzdrževanje v zasebnih cerkvenih šolah, sredstva za delovanje teoloških fakultet, varovanje ter ohranjanje sakralnih kulturnih spomenikov in odškodnino za odvzem premoženja v času nacizma. Po javno dostopnih podatkih Slovenija namenja le 0,1 % BDP za delovanje cerkva in drugih verskih skupnosti, kar je najmanj med vsemi evropsko primerljivimi državami (Danska in Norveška dajeta 0,2 %, Češka in Hrvaška 0,4 %, Nemčija in Avstrija 0,6 % ter Madžarska 1,4 % BDP).
Potrebno je tudi opozoriti na napačno trditev novinarke, da je Cerkev gozdove na Pokljuki prodala leta 1858 in naj zato ne bi bila upravičena do vrnitve v okviru denacionalizacije. Dejstvo je, da jih je takrat Škofija Brixen prodala industrialcu Ruardu, ki jih je že leto kasneje prodal Kranjski industrijski družbi. Ker je industrijska družba zašla v poslovne težave, ji je leta 1895 finančno pomagal Kranjski verski skladtako, da je od nje odkupil pokljuške gozdove in ji zagotovil potrebna finančna sredstva. Verski sklad je bil namenski sklad za financiranje duhovnikov, sakralnih stavb in konfesionalne dejavnosti Katoliške Cerkve. Njegovo premoženje je bilo sestavljeno iz premoženja samostanov, ki sta ga v 18. stoletju podržavila cesarica Marija Terezija in cesar Jožef II. Prav to premoženje verskega sklada (skupaj s pokljuškimi gozdovi) je leta 1918 po razpadu Avstro-Ogrske monarhije preko sukcesije prešlo na Kraljevino Jugoslavijo. Kraljevina je z državno uredbo z zakonsko močjo premoženje verskega sklada prenesla na Škofijo Ljubljana, ker v nasprotju z razpadlo državo ni omogočala celovitega javnega financiranja duhovnikov, sakralnih stavb in konfesionalne dejavnosti Katoliške Cerkve, premoženja Kranjskega verskega sklada pa je bilo namensko oblikovano prav za te potrebe. Prenos je bil opravljen na podlagi pooblastila iz Finančnega zakona. Pravnost te transakcije oz. skladnost z ustavnim redom Republike Slovenije je potrdilo Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbah U-I-107/96, U-I-25/97 in U-I-121/97. Tako je Nadškofija Ljubljana postala zgodovinsko in pravno utemeljena denacionalizacijska upravičenka do gozdov na Pokljuki.
Na koncu velja omeniti, da je naslov omenjenega članka »Zakaj naj cerkev plačuje davke« lahko napačno razumljen, saj Katoliška Cerkev v Sloveniji že sedaj plačuje vse predpisane davke. Cerkvene ustanove kot pravne osebe zasebnega prava sui generis, kljub ustavni ločitvi države in verskih skupnosti, plačujejo vse davke in prispevke kot npr.: davek od vseh stavbnih zemljišč, razen za objekte za versko dejavnost; davek od dohodkov pravnih oseb za pridobitne prihodke (prodaje, najemnine, obresti…), davek ob prodaji nepremičnin, prispevek za vzdrževanje gozdnih cest (lastniki gozdov), obvezno članarino za članstvo v Kmetijsko gozdarski zbornici Slovenije (lastniki zemljišč), 22 % DDV pri nakupih opreme, obnovi nepremičnin, tudi cerkva, itd. Ker cerkvene ustanove praviloma niso zavezanke za DDV, plačanega DDV–ja ne dobijo povrnjenega (kot je to mogoče pri drugih pravnih osebah) itd.
Na Slovenski škofovski konferenci si želimo celostnega poročanja o Katoliški Cerkvi in vabimo vse zainteresirane, zlasti predstavnike medijev, k posredovanju verodostojnih podatkov. V ta namen nas lahko vedno kontaktirajo.
Dr. David Kraner
Tiskovni predstavnik SŠK
(objavljeno tudi na spletni strani Slovenske škofovske konference)