Izjava Nj. Ekscelence apostolskega nuncija nadškofa dr. Ivana Jurkoviča,
stalnega opazovalca Svetega sedeža pri Združenih narodih
in drugih mednarodnih organizacijah v Ženevi,
na 69. zasedanju Izvršnega odbora Visokega komisarja ZN za begunce

Ženeva, 3. oktober 2018

Delegacija Svetega sedeža želi izraziti globoko skrb nad izredno težkimi izzivi, ki jih predstavlja dolgotrajna begunska kriza v različnih delih sveta. V letu 2017 je bilo nepredstavljivih 68.5 milijona posameznikov po svetu prisilno preseljenih. Skoraj 25.4 milijona od teh je beguncev. (1)

Takšna statistika je alarmanten pokazatelj nasilja, preganjanja in konflikta, ki zadeva našo dobo, a istočasno velikodušnosti in solidarnosti tistih držav, ki sprejemajo in gostijo preseljene ljudi. Zgovorno priča o zavezi, ki povezuje našo človeško družino. Ti bratje in sestre begunci niso številke, ki jih je treba porazdeliti, ampak so osebe z imenom in zgodovino in imajo legitimna pričakovanja glede človeškega razvoja.

Mnogo težav, ki zadevajo begunce, ostaja brez ustreznega odgovora. Porazdelitvene kvote so se znižale, azilni postopki so postali bolj zapleteni in jih je zato težje izvajati, kar mnogim povzroča žalost in obup. Za prizadete posameznike, mladoletne osebe brez spremstva in družine, ostaja polno uživanje njihovih osnovnih pravic težko dosegljiv cilj. Takšni primeri so izziv za krepitev človeškega dostojanstva, ki je osnova vseh človekovih pravic in cilj celotnega človeškega razvoja.  

Delegacija Svetega sedeža želi izpostaviti sledeče:

1.      Več kot polovica beguncev je starih manj kot 18 let. (2) Če resnično nikogar »ne želimo izključiti«, potem je temeljno, da se ustrezna sredstva nameni za izobraževanje begunskih otrok. Glede tega je pomanjkanje sredstev razlog velike zaskrbljenosti. Zagotavljanje sredstev za izobraževanje pomeni naložbo za prihodnost človeštva.

Pomembno je sprejeti strategije, ki begunskim otrokom omogočajo dostop do kvalitetnega izobraževanja vse od začete dobe njihove preselitve, da bi jih tako obvarovali pred trgovino z ljudmi, prisilnim delom in drugimi oblikami izkoriščanja ali, kar je še huje, pred suženjstvom. Šole dejansko omogočajo pomembno varstvo, kjer je varnost otrok mogoče spremljati in spodbujati. Begunski otroci si zaslužijo pravico, da so otroci. Kot je dejal papež Frančišek, »jim to ne bo omogočilo le, da bodo gojili in uresničevali svoje možnosti, ampak jih bo tudi bolje pripravilo za srečevanje z drugimi in okrepilo duha dialoga namesto zavrnitve ali konfliktov.« (3)  

Še več. Nujno je, da so odločitve, ki so najboljše za mladoletne, zagotovljene vsem begunskim otrokom, vendar še posebej tistim brez spremstva, tako v času odločitvenega postopka za pridobitev begunskega statusa kot takrat, ko se išče primerne trajnostne rešitve zanje.

2.      Posvetovanja, povezana z Globalnim dogovorom za begunce (GDB), so pokazala, da se mednarodna skupnost zaveda potrebe po bolj usklajenem in pravičnejšem pristopu, ki ga usmerjata mednarodno sodelovanje in solidarnost. Prisotnost številnih delegacij in predstavnikov civilne družbe je bila jasen pokazatelj tega, da se želi podpreti standardni pristop mednarodne skupnosti, ki je osredotočen na varstvo, pomoč in iskanje trajnostnih rešitev, in iskati takšne rešitve skupaj kot ena družina.

Kljub spodbudnemu razvijanju besedila o GDB moramo biti realistični in neomajni tudi glede njegove konkretne uresničitve. Upoštevati moramo, da se pravice beguncev, kot to kažejo različni mednarodni mehanizmi, še naprej kršijo. V vezi s tem želi moja delegacija osvetliti možnosti, ki jih verski voditelji in versko osnovane organizacije lahko ponudijo v času konkretne uresničitve GDB.

3.      Sveti sedež želi ponovno izraziti zaskrbljenost nad dejstvom, da so naravne katastrofe in uničevanje okolja vedno bolj vzrok za prisilne preselitve, ki najbolj prizadenejo najrevnejše in najbolj ranljive. Danes smo poklicani, da se zavedamo, da »resnični ekološki pristop postaja vedno bolj družbeni pristop, ki mora v razprave o okolju vključiti pravičnost, da bomo poslušali tako krik zemlje kot krik revežev.« (4)

Ob koncu želi ta delegacija opozoriti, da je obveznost nas vseh opozarjati na temeljne vzroke prisilne preselitve. To zahteva pogum in politično voljo, da se končajo konflikti, ki povzročajo sovraštvo in nasilje, in da se prizadeva za mir, spravo in spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Prisilne preselitve niso le posledica »smole«; prej ko ne so posledice političnih odločitev. Najbolj sprejemljiva in zanesljiva pot za dosego trajnih rešitev in za uresničitev sanj vsakega begunca je zagotovitev pravice vsem, da živijo v svojih deželah in da rastejo v dostojanstvu, miru in varnosti.

Prevod: © www.kanonist.eu

Izjava je v originalu objavljena na: www.nuntiusge.org

—————————

(1) UNHCR, Global Trends Force Displacement in 2017 (2018).

(2) Ibid.

(3) Frančišek, Sporočilo za 51. svetovni dan miru, 1. januar 2018.

(4) Frančišek, Hvaljen, moj Gospod, tč. 49.