V Cerkvi obstajajo različne pravne veje. Najpomembnejše je Božje pravo, ali pravo, ki je bilo razodeto po Svetem pismu. Tako v Dekalogu beremo, da naj človek ne priča po krivem.

Druga veja je cerkveno pravo. To so različni zakoni, ki jih izdajo papež in škofje. Cerkveno pravo sestavljajo: liturgično pravo (o obredih), zakonsko pravo (o sklenitvi cerkvenega zakona), ekumensko pravo (o sodelovanju z drugimi cerkvami in verskimi skupnostmi), pravo, ki ureja odnose med Cerkvijo in civilno družbo itd.

Zakonik cerkvenega prava ne more vsebovati vseh cerkvenih zakonov. Tako npr. kan. 2 pravi: „Zakonik na splošno ne določa obredov, po katerih se je pri liturgičnih opravilih treba ravnati.“

Vsaka škofija in redovna skupnost imajo svoje območno ali posebno pravo, ki ni direktno vključeno v Zakonik, dotika pa se življenja v konkretni skupnosti. Nekaj primerov: določbe o opravljanju duhovnih vaj za klerike; starostna meja za prejem zakramenta svete birme ali postavitev v službo bravca in mašnega pomočnika; določbe glede stalnih diakonov itd.Četudi v Zakoniku cerkvenega prava ne boste našli vseh cerkvenih zakonov, pa gre vsekakor za dobro izhodišče. Zakonik vsebuje sedem posameznih enot, imenovanih knjige:

Prva knjiga, Splošne določbe, obravnava temeljna pravila cerkvenega pravnega sistema;

Druga knjiga, Božje ljudstvo, se dotika teh, ki sestavljajo Cerkev;

Tretja knjiga, Učiteljska služba Cerkve, govori o tem, kako oznanjati Kristusov evangelij;

Četrta knjiga, Posvečevalna služba Cerkve, ureja posvečavanje po Kristusu v zakramentih;

Peta knjiga, Cerkveno premoženje, daje napotke o tem, kako uporabljati časne dobrine;

Šesta knjiga, Sankcije v Cerkvi, opisuje odgovor Cerkve na kazniva dejanja;

Sedma knjiga, Postopki, razlaga pravne postopke v Cerkvi.

Povzeto po:
Pete Vere in Michael Trueman, Surprised by Canon Law,
St. Anthony Messenger Press, Cincinnati, 2006