Skupaj z notranjim cerkvenim pravnim sistemom je prišla potreba po izobraženih strokovnjakih, ki delujejo v tem sistemu. To so kanonski pravniki, poznani tudi kot kanonisti. Običajno je kanonist nekdo, ki je diplomiral na papeški fakulteti za kanonsko pravo. Večina kanonistov ima končan magisterij, nekateri pa po nadaljnjih študijih ubranijo doktorat v kanonskem pravu ali v kanonskem in civilnem. So tudi kanonisti, ki nimajo nobene diplome iz kanonskega prava, vendar pa od Svetega sedeža prejmejo posebno dovoljenje za delovanje. Kanonisti so lahko kleriki, redovniki ali laiki.

Nekateri kanonisti delujejo na škofijskem ordinariatu, kjer pomagajo škofu pri administrativnem delovanju škofije. Priprava spregleda, da se katoličan sme poročiti z ne-katoličanom in priprava konstitucij novih laiških organizacij sta le dva primera, ko kanonist pomaga škofu pri vodenju škofije. Drugi kanonisti poučujejo na katoliških fakultetah ali šolah, nekateri pa delujejo kot katoliški novinarji in predstavniki za stike z javnostmi.

Večina kanonistov deluje v cerkvenem sodnem sistemu – na sodiščih. Znotraj sodstva ti kanonski pravniki delujejo podobno kot njihovi civilni kolegi. Lahko so odvetniki, sodniki, branilci vezi v zakonskih primerih (kjer kanonist brani veljavnost zakonske vezi), ali pravdniki. Slednji so deloma podobni državnim tožilcem.

Povzeto po: Pete Vere in Michael Trueman, Surprised by Canon Law, St. Anthony Messenger Press, Cincinnati, 2006