Na Otočcu od 12. do 13. oktobra 2018 poteka že 12. mednarodni simpozij cerkvenih pravnikov, ki ga organizirajo Hrvaško kanonistično društvo, Teološka fakulteta iz Zagreba, Nadškofija Ljubljana in Škofija Novo mesto.

Simpozija se udeležuje več kot 80 cerkvenih pravnikov in drugih sodelavcev cerkvenih sodišč.

Ob organizatorjih so udeležence pozdravili novomeški škof mons. Andrej Glavan, dubrovniški škof mons. mag. Mate Uzinić in novomeški župan Gregor Macedoni.

Predavatelji predstavljajo zanimiva razmišljanja, ki se dotikajo prenovljenega kanonskopravnega postopka za ugotavljanje veljavno sklenjenega zakona, ki ga je z motuproprijem Gospod Jezus, usmiljeni sodnik, leta 2015 uvedel papež Frančišek.

V nadaljevanju objavljamo odlomek predavanja mag. Sebastijana Valentana z naslovom: Zakonci, aktivni in pasivni protagonisti postopka,
ki bo v celoti objavljeno v zborniku Studia canonica croatica.

Izpodbijanje zakona po smrti ni povsem nemogoče, saj je to možnost predvidel sam zakonodajalec, vendar bi takšno dejanje lahko privedlo do resnih posledic, če v razglasitvi ničnost ne bi bile v ospredju duhovne koristi. Martinez Valls zato sodnikom svetuje, da so v takih primerih izjemno previdni in da pričnejo postopek le tedaj, ko bi bila odločitev o neveljavnosti zakona bistvenega pomena za rešitev kakšnega drugega spora.[1] To bi bilo mogoče v primerih, ko bi šlo za vprašanje lastništva ali dedovanja, ki je odvisno od tega, ali sta bila zakonca veljavno poročena.[2] Še živeči zakonec bi lahko vložil tožbo, sodnik pa bi jo ob izpolnjenih pogojih moral sprejeti. V nasprotnem primeru bi jo zavrnil zaradi pravne nesposobnosti tožnika (kan. 1505 § 2, tč. 2), ki pa bi kljub vsemu imel možnost pritožbe pri prizivnem sodišču ali sodnem zboru. Ta bi moral o vprašanju o zavrnitvi kar najhitreje odločiti (kan. 1505 § 4), nadaljnja pritožba pa ne bi bila več mogoča. Obstaja možnost, da bi bilo vprašanje o veljavnosti zakona pomembno tudi za tretje osebe, na primer otroke zakoncev ali dediče. V takem primeru bi ob smrti obeh zakoncev tožbeni spis vložil pravdnik.[3]

Bolj pogosto od zgoraj opisanega se zgodi, da eden od zakoncev (ali pa oba) umre medtem, ko je pravda v teku (kan. 1674 § 3 in 1599 § 3). Za tak slučaj je zakonodajalec predvidel dve možnosti: 1) če postopek še ni nezaključen, se ga »v trenutku prekine, dokler dedič umrlega ali naslednik ali tisti, ki se ga tiče, ne prevzame postopka«;[4] 2. če je postopek zaključen, mora sodnik voditi postopek naprej, ko pozove zastopnika, če je, sicer pa dediča umrlega ali naslednika« (kan. 1518). Motuproprij Gospod Jezus, usmiljeni sodnik, spregovori o tej zakonski določbi v 9. členu Postopkovnih norm pri vodenju ničnostnih zakonskih pravd. Dodatno pojasni, da se postopek, če zakonec med njim umre in pravda še ni zaključena, ustavi, »dokler drugi zakonec ali kdo, ki ima upravičen interes, ne zahteva, da se pravda nadaljuje; v tem primeru je treba dokazati zakonitost interesa«.

[1] Prav tam, str. 1768.

[2] V državah, kjer cerkvena poroka nima pravnih učinkov na civilnopravnem področju, takšnega postopka torej ni mogoče začeti. Kjer pa država priznava cerkvene poroke in tudi odločitve cerkvenih sodišč v zakonskih zadevah, pa bi morebiten primer ugotavljanja lastništva ali dedovanja lahko opravičeval uvedbo postopka za ugotavljanje veljavne sklenitve zakona. 

[3] Cox, Craig A. 1999. Certain Special Processes. V: Beal, John P., Cordien, James A. in Green, Thomas J. (ur.). New Commentary on the Code of Canon Law, 1760–1789 (navedek str. 1768). New York: Paulist Press.

[4] Tožena stranka bi po smrti tožeče stranke na primer zaradi pomiritve vesti želela, da se postopek nadaljuje. Tudi dedič bi lahko iz razlogov in ob pogojih, opisanih v prejšnjem paragrafu, zahteval nadaljevanje postopka. Cox, Craig, navedeno delo, str. 1769.